Digitalna fotografija in digitalni video

I. Digitalna fotografija

Digitalna fotografija je oblika fotografiranja, ki uporablja nize svetlobno občutljivih senzorjev za zajem slike, na katero je osredotočen objektiv, v nasprotju z izpostavljenostjo na scetlobno občutljiv film. Zajeta slika je potem shranjena kot digitalna datoteka, pripravljena na digitalno obdelavo (velikost, obrezanje, retuširanje, uravnavanje kontrasta barv,…), ogled ali tiskanje slike.

Dokler takšna tehnologija ni bila ustvarjena, so bile fotografije narejene z izpostavljenostjo na svetlobo občutljivega fotografskega filma in razvite s pomočjo kemičnega postopka, med katerim se je pojavila slika, ki je bila trajna. Prednost digitalne fotografije je v tem, da lahko zajeto sliko prikažemo, urejamo, tiskamo, preoblikujemo in shranjujemo s pomočjo različnih digitalnih in računalniških pripomočkov brez kemičnih postopkov.

Digitalna fotografija je le ena od mnogih oblik digitalne obdelave slik. Digitalne fotografije se lahko ustvarijo tudi s pomočjo druge opreme, kot sta na primer računalniški tomografični skener in radijski teleskop.
Najlažji način, da pa pridobimo neki sliko v obliki digitalne fotogradije pa je, da sliko skeniramo in oblikujemo s pomočjo računalniških programov.

Ob vstopu klasične fotografije v tretje stoletje je digitalna revolucija v polnem zamahu. Z velikanskim napredkom fotografske tehnologije, programske opreme in namiznih tiskalnikov so današnjim uporabnikom digitalnih kamer na voljo visoko razvita orodja. Vedno večja uporaba digitalnih kamer je povzročila padec cen, pri čemer so postale tudi kakovostne digitalne kamere dostopne povprečnemu družinskemu proračunu.

V primerjavi s klasično fotografijo, ki temelji na kemijskih postopkih, mejo ustvarjalnosti pri digitalni fotografiji določa le fotografova domišljija. Ko tehnologija ponuja več, kot potrebuje, in standardi postanejo jasni, se lahko ustvarjalni fotograf popolnoma osredotoči le na fotografiranje samo.

Slika 1: Digitalna, zrcalno refleksna kamera

SVETELJ Petra, [s. d.], [online], [citirano dne 21.5.2013; 20:03].
Dostopno na naslovu <https://sites.google.com/site/digitalnafotografijamedmladimi/>

Digitalne slike so zagotovo najbolj vsestransko uporabna umetniška dela do sedaj, lahko jih natisnemo, pripnemo e-pošti in jih v trenutku pošljemo na drugi konec sveta ali pa jih objavimo na internetu. Tako so postale digitalne slike sestavni del današnje komunikacije.

Današnje dni, ko je upravljanje z informacijami sestavni del skoraj delovnega mesta, digitalna fotografija ni več domena le peščice ustvarjalnih posameznikov. Vedno več ljudi uporablja digitalne ali digitalizirane slike pri posred ovanju informacij, na poslovnih predstavitvah, v raznih poročilih ter v drugih predstavitvenih gradivih. Zato bodo digitalne slike zagotovo kmalu postale tako razširjene, kot so sedaj besedilna sporočila ali e-pošta.

Digitalno sliko v bistvu predstavljajo pravokotna mreža pikslov, ki so razvrščeni vzdolž vodoravne in navpične osi. Pri visokoločljivih slikah, sestavljenih iz več milijonov pikslov, so krive oblike in podrobnosti videti ostre in jasne. Nizko ločljive slike pa imajo veliko manjše število pikslov, zaradi česar oblike niso predstavljene enako verodostojno. Več ko ima slika pikslov, večji in boljši je lahko njen odtis na papirju.

Slika 2: Število pikslov pri veliko formatnih slikah

SVETELJ Petra, [s. d.], [online], [citirano dne 21.5.2013; 21:44].
Dostopno na naslovu <https://sites.google.com/site/digitalnafotografijamedmladimi/digitalna-slika/mreza-pikslov>

Vsak posamezni senzor v svetlobnem tipalu kamere pretvarja vpadlo svetlobo v barvno kodo, ki je sestavljena le iz treh barv:

rdeče, zelene in modre (angl. Red, green, blue – RGB). Vsakokrat, ko z računalnikom sliko odpremo, se ta koda pretvori v barvno sliko na zaslonu.

Vsak posnetek je treba shraniti na pomnilniški medij kamere, ki pa je omejen. Zato proizvajalci uporabljajo domiselne matematične algoritme, ki zajete podatke stisnejo in s tem omogočijo shranjevanje večjega števila posnetkov na dano pomnilniško kartico. Obstajajo veliko inovativnih metod stiskanja podatkov – npr. JPEG, žal pa vse tako ali drugače vplivajo na kvaliteto slike. Pri tem si velja zapomniti, da močnejše stiskanje pomeni manjšo kakovost slike in obratno.

Slika 3: Spominske kartice različnih velikosti

SVETELJ Petra, [s. d.], [online], [citirano dne 21.5.2013; 21:46].
Dostopno na naslovu
<https://sites.google.com/site/digitalnafotografijamedmladimi/digitalna-slika/podatki-in-shranjevanje>

II. Digitalni video

Je digitalni zapis za video standardne ločljivosti. Je krajši posnetek realnega prostora okoli nas.Ena sekunda videa je sestavljena iz večih sekvenc slik, ki se hitro menjajo. Tako kot pri digitalnem videu se tudi tu snema, procesira, shranjuje, predvaja, itd. Video je najpogostejša oblika medija zraven glasbe na spletu.

Še pred letom 1830 je bilo znano, da dovolj hitro prikazovanje sekvence mirujočih slik ustvarja pri gledalcu iluzijo gibanja, kar je posledica človeške lastnosti zaznavanja, ki so jo poimenovali persistenca vida. Ta lastnost ni omogočila samo razvoj filma (gibajoče slike) temveč tudi video tehnologije.
Že od začetkov kinematografije so poskušali sliki dodati tudi zvok. Do druge polovice dvajsetih let, ko so tudi tehnične izboljšave omogočale dokaj kakovostno reprodukcijo, so to počeli precej neuspešno. Leta 1877 posneta recitacija otroške pesmice “Mary had a little Lamb” je prvi uspeli poskus snemanja in reprodukcije zvoka, ki je uspela T. A. Edisonu. Napravo je poimenoval fonograf.

Digitalni video danes arhiviramo na različne medije kot so : CD, DVD, USB – ključe, TRDE DISKE, SD kartice. Ampak vsak medij za arhiviranje digitalnega videa ima svojo prednost in svojo slabost. Razvoj tehnologije DVD še ni tako daleč nazaj. V letu 1983 sta Sony in Philips uveljavila nekaj novega in sta uveljavila nov medij, ki se danes imenuje CD. Digitalni video lahko arhiviramo na različne medije npr. CD, DVD, zunanji trdi disk, SD kartice, USB – ključ…

Barve in kontrast je osrednji del vsakega video posnetka. Omogoča nam da scene, katere so bile posnete v drugačnih časovnih intervalih, z časovnim razmikom enega dneva, tedna ali meseca, da povežemo v celoto s kolikor se le da malo izstopanja.
Vsaka video snemalna naprava posname barve v drugačnih vrednostih, in te razlike so lahko precej opazne. Da se tega izognemo, moramo v našo delo vključiti korekcijo barv. Korekcija barv se opravi naknadno, v montaži. Dan danes se korekcija barv opravi digitalno, v prejšnjem stoletju pa se je to opravilo kemično v posebni sobi in s posebno snovjo. Zdaj se lahko izognemo zapletenemu postopku s uporabo različnih programov kot so Adobe Premier, AfterEffects, Photoshop, Final Cut Pro in še več.

Slika 4: Orodje Photoshop programa za spreminjanje barvnosti fotografij

WILLIAMS Mike, 7.5.2012, [online], [citirano dne 21.5.2013; 21:40].
Dostopno na naslovu <http://www.downloadcrew.com/article/27292-adobe_photoshop_cs6>

III. Viri in literatura

Internetni viri:
– SVETELJ Petra, Digitalna fotografija med mladimi, domača spletna stran, [online], [citirano dne 10.5.2013; 20:59], [s. d.]. Dostopno na naslovu: <https://sites.google.com/site/digitalnafotografijamedmladimi/> [online], [citirano dne 10.5.2013; 20:59], [s. d.],

– E – FOTOGRAFIJA; revija za digitalno fotografsko izobraževanje. [online] Urednik je Matjaž Intihar, julij – avgust 2002, št. 1, izdajatelj in založnik: Image&Co., inženiring. [citirano dne 9.5.2013; 21:03] Dostopno na naslovu: <http://www.e-fotografija.si/efotografija/pdf_revije/revije/eFoto1.pdf> [online], [citirano dne 9.5.2013; 21:17]